Branko med izvajanjem enega izmed trikov.Nenavaden zajtrk, ki so ga pripravili v Posavski Regionalni Stični Točki za Nevladne organizacije (PRSTaN) v Brežicah. Kava in rogljički. Tjaša osmisli druženje s pojasnilom, da ima srečanje med novinarji in nevladnimi organizacijami poseben pomen, saj se v okviru PRSTaN-a vključujejo v akcijo Vsak dan novinar – en dan nevladnik.
Pritegnila me je predstavitev predstavnikov iz Kluba čarodej, ki sta prišla iz Zagrada v radeški občini, saj je iluzionist in čarodej Branko Kavšek z zanimivimi triki razburil domišljijo. Ker se nisem pobliže še nikoli srečala s čim podobnim, sem si prav zares poželela, da spoznam radosti in bridkosti tega poklica. Pa se je zgodilo! Skoraj natanko čez tri mesece. Ker naj bi bila številka tri magična, sem se opremila le z dobro voljo in z veliko željo po novem znanju. Pot do čarovnikovega domovanja sem zgrešila le enkrat.
Branko KavšekZ Brankom sva se sprehodila po številnih albumih in časopisnih zapisih, ko je pripravljal svoje nastope. Prav živo sem si predstavljala, kako je potekala gradnja čarovniške dežele, ko mi je počasi razkazal vsako mesto in sem z zanimanjem zrla v kletke, kjer so zadovoljno počivale živali, ki nastopajo v Brankovih čarovniških trikih. Še največji problem je nakup rekvizitov, saj se cena za rekvizit gibljejo tudi do 500 evrov, z njim pa lahko narediš le dve minuti programa.
Sem pa postala prav ponosna na spoznanje, da postajam članica prvega uradnega čarovniškega kluba v Sloveniji, čeprav je članstvo povezano s preveč papirologije in se je v zadnjih letih skrčilo na 300. Nikakor pa ni zgledno niti sodelovanje z radeško turistično organizacijo, čeprav se mi je zazdelo, da bi odgovorni v občini vsekakor lahko izkoristili nenavadno in vedno zanimivo dejavnost.
Tjaša in Aleš iz PRSTaN-aZ ugotovitvijo, da v Klubu čarodej poskrbijo tudi za živo glasbo in da so navdušeni tudi nad prihodom polnega avtobusa, kjer obiskovalce dodobra nasmejejo, nato pa jim razkažejo tudi okoliške znamenitosti.
Tudi midva z Brankom sva pričakovala goste, pisano druščino mladine in nekoliko starejših, ki jih je pot v četrtkovo popoldne pripeljala v tišino čarovniškega sveta. Malce sem se poskušala naučiti kakšnega izmed trikov, da bi tudi sama naredila vtis za obiskovalce, toda čarovniški škrat se je skrit v nevemkaterem kotu ob živahnem poplesovanju pisanih luči na prireditvenem prostoru, pridušeno hahljal in mi pošepetal, naj se raje prepustim čarovniški predstavi kot gledalka. Čarodej Branko pa mi je pomignil, da so tudi fotografije pomemben del njegovega življenja, ki jih skrbno hrani v fotografskih albumih, tako sem se počutila povsem pomembno tudi v tej vlogi.
Janko v eni izmed čarovnikovih točk. Vsa navdušena sem se ozirala okoli sebe, saj so se prizori odvijali kot na filmskem platnu. Zdaj so po zraku poplesovale rutice, potem so se od nekod vzele žogice, manjkal ni niti zajec, skozi prostor pa je od nekod priletela celo grlica. Čarodej pa je še stopnjeval vzdušje in povabil k sodelovanju prisotne, ki so bili tako sproščeni, kot bi prizore vadili vsak dan.
Polni vtisov smo kar obsedeli, nato pa si delili mnenja še na dvorišču, ko je iz težkih oblakov prijetno priplesalo nekaj dežnih kapelj.
Več v Posavskem obzorniku, ki izide 18. avgusta.
M. K.
































































Vendar moje ime je zopet narobe napisano, a vseeno lepo napisano 