Včerajšnje predavanje je imelo manjši obisk. Verjetno zaradi tega, ker je konec leta 2010 na podobno temo predaval že psiholog dr. Bogdan Žorž, ki ga je takrat v sodelovanju s Knjižnico Brežice gostila Kolpingova družina Artiče.V okviru projekta Center vseživljenjskega učenja Posavje je sinoči v Dvorani Savice Zorko v Knjižnici Brežice predaval slovenski teolog, filozof, pedagog in psiholog psihoanalitik dr. Tomaž Erzar. Dotaknil se je ene izmed teorij pri vzgoji otrok – teorije navezanosti. Pred kratkim je bila namreč izdana njegova knjiga Teorija navezanosti, na katero se je celotno predavanje tudi nanašalo.
Dr. Erzar je na začetku izpostavil, da v današnjem času nihče ne poudari, da otrokom manjka predvsem čustvena bližina. Čedalje močneje se namreč uveljavlja spoznanje, da so zaupni in varni medčloveški odnosi najmočnejši vir osebnega zadovoljstva, čustvene uravnoteženosti in osebnostne rasti. Samo v medosebnih odnosih, v katerih prevladujejo iskrenost, varnost in zaupanje, lahko posameznik razvije paleto čustvenih vsebin in odzivov, s pomočjo katerih bo usmerjal in osmislil svoje življenje. Temeljna podlaga za razvoj iskrenih in zaupnih medosebnih odnosov v odrasli dobi je varna navezanost v otroštvu. Otrok, ki odrašča z občutkom, da je vreden pomoči in čustvene opore, bo tudi kot odrasel vstopal v odnose brez strahu, manipuliranja in prilagajanja.
Dr. Tomaž Erzar
Otrok po Erzarjevih besedah potrebuje čustveno prisotnost primarnega skrbnika. Čustveno varnost otroku predstavlja oseba, ki je pripravljena uslišati njegov protest. Čustvena varnost vpliva na celotno otrokovo varnost. Teorija navezanosti poudarja, da je za varen otrokov razvoj bolj od pozornosti na zunanje vedenje pomembno, da razumemo otrokov notranji svet in se nanj uglasimo. Otrok, ki s svojo iniciativo uspe priklicati starše, dobi notranje občutje, ki ga spremlja celo življenje – odziv ostalih. Lahko se torej zanese na ljudi, slednji so mu naklonjeni.
Otrok ima občutek za to, kaj je varno in kaj ni. Zato se je treba do njega obnašati tako, da mu do neke mere dovolimo, naj dela po svoje, saj bo sam ugotovil, kje je meja med varnostjo in nevarnostjo. Dr. Erzar pravi, da bi v človeški družbi nastal drugačen občutek, če bi odrasli ljudje doumeli, kaj pomeni varnost, občutek povezanosti.
Predavatelj je ob koncu predvajal film, ki ponazarja, da je otrokov intelektualni razvoj odvisen od čustvenega. Če je oseba čustvena, bo tudi intelektualna. Šlo je namreč za eksperiment, pri katerem so matere pred svojim otrokom najprej kazale čustva (z otrokom so se pogovarjale, se mu smejale; otrok se je odzival podobno – pogovarjal se je z materjo, se ji smejal), potem pa so naenkrat nehale kazati čustva (matere so postale resne, nekam zazrte, njihov obraz je bil popolnoma brez čustev; otrok se je na začetku še odzival tako kot prej, vendar je kmalu ugotovil, da je z materjo nekaj narobe, zato je postal nemiren, skušal jo je priklicati, vendar brez uspeha, sčasoma je obupal in svoji materi ni več posvečal pozornosti).
Teorija navezanosti prinaša torej drugačno pojmovanje otroka (otrok je odvisen od odraslih in pri njih išče oporo), drugačno pojmovanje starševstva (notranje starševstvo) in drugačno pojmovanje odraslih odnosov (tudi odrasli odnosi so odnosi navezanosti).
R. R.
Vendar moje ime je zopet narobe napisano, a vseeno lepo napisano 