S svojimi ženskami, kadar se spravimo k »sedenju«, nikoli ne sedimo kar tako v en dan, temveč v svojih krogih razčlenjujemo nebuloze bližnjega in daljnega sveta. Tako se z Ano, Nevenko in Vladko (ki bo kmalu upokojenka) že nekaj časa potapljamo v upokojenstvo. Pred letom in pol, pred volitvami leta 2008, smo slišali in brali zveneče besede o Karlu in o poti s Karlom, s katerim je danes pol milijona »odsluženih« dobesedno zarjavelo. Torej, dobil je legalno in legitimno pravico, da se je povzpel na ministrski položaj, ki nima, ugotavljamo, nikakršne zveze z upokojenci. Odstotki (iz)volitev res niso bili tako silno bajeslovni kot obljube (med temi tudi prizadevanje za medgeneracijsko solidarnost), vendar, kako se počutijo tisti, ki so mu – njim dali na volitvah svoj glas?
Veliko so razpredali in se razburjali o upokojencih še ne upokojeni. Zlasti »mladoekonomisti« s psevdo (lažnimi, nepravimi, navideznimi, kakor komu bolj ljubo) znanstvenimi teorijami. Ti napovedujejo propad pokojninskega sistema čez deset, dvajset, petdeset let. Kako pa vedo, kako bo čez ta leta? In če »jasnovidci« vedo, kako bo čez trideset let, kako je mogoče, da niso predčasno osvetlili, povedali in opozorili, da je svet s Slovenijo vred pred finančno in posledično gospodarsko krizo? Ali so prikrivali dejstva? Prikrivanje in/ali prirejanje dejstev pa je ena in ista stvar – nemoralno.
Sociologinja Ana pravi, da je to socialni darwinizem mladih (v boju za obstanek preživijo le najsposobnejši). Kar pomeni, da je zmagovalec tisti, ki mu uspe (mimogrede – farmacevtske (z)družbe, ki so v eni sapi sproducirale prašičjo gripo H1N1 in nepreverjeno cepivo!). Ni pomembno kako – prelisičiti, pretentati, prevarati – v politiki pomeni zmanipulirati volivce. Istočasno ti mladi ekonomisti trdijo, da so pojmi, kot je poštenost, nekaj, kar ne sodi v ekonomijo, temveč v etiko. Tako so torej lahko zadeve, ki jih vidijo, usmerjajo, usklajujejo - neetične, nemoralne. Sprevideti to je naravnost grozljivo, ker hkrati sprevidiš, da v glavah vseh predstavnikov ljudstva ni razlik.
Če rastejo plače, in v nekaterih resorjih so si to tudi izborili, rastejo tudi pokojnine. Ne vsem enako. Višja kot je pokojnina, večja je rast, nižja kot je, je rast poniževalka. Ali drugače povedano – pod vsako vladavino se je upokojencem z nižjimi pokojninami zakonito zaslužena socialna varnost, dosežena ob upokojitvi, redno zniževala, upokojencem z višjimi pokojninami pa se je socialna varnost redno zviševala celo nad raven, doseženo ob upokojitvi. Kot že enkrat rečeno – višina ene pokojnine je odvisna od različnih faktorjev – (ne)uspešne firme, »pridobljenega« položaja, zvitosti, tudi zasluženega položaja in izobrazbe seveda; in če imate moč, teorije in zarote lahko razvijate, dragi bralci, naprej in vsevprek sami.
Dejstvo je, da se o upokojencih ne govori in ne sliši, da smo za mlade ekonomiste življenjski nebodigatreba, nikomur potreben odpad, ki se ga ne da niti predelati. Sivina, ki nikomur in ničemer ne služi, da nihče ne omenja, koliko smo od plač vlagali v razne sklade za te in one, takšne in drugačne (denimo, dolga leta so nam od osebnih dohodkov za sklade – največ za zdravstveni in pokojninski – trgali polovico in več od zasluženega). Preteklik, povedan na najbolj preprost način, ki pa je bil in je, če je to komu prav ali ne, zaslužen.
Dejstvo je, da smo upokojenci tiho, da ne pripravljamo vstaje po ulicah in trgih, da se našemu vodji o nas tudi v najbolj budnih sanjah niti ne sanja. Verjamem le, da mu je hudo za mamo, ženo in otroke in pred njimi - za sebe. Ampak tudi mi imamo, če imamo to srečo, še mame, očete, žene in može, otroke, vnuke in pravnuke. Pa je s svojo parlamentarno druščino pokleknil. Pred kom že? In zakaj? Nič iskrivo, nič duhovito, nič hudomušno, kot se je znal odslikati. In spet bodo volitve…
