Če si in ko si vsaj malo pošten, izhajaš iz sebe in od sebe. Povsod, tudi pri smeteh. Ali pri odpadkih. Če s spominom zlezem v leta nazaj, štiri desetletja in še kako leto gor, imam pred očmi vsaj dva do tri kilometre dolgo kačo raznih smeti (odpadkov) ob robu ceste na enem od jugoslovanskih otokov, ki so potovanje »plemenitile« do trajekta. Skozi okna svojih prevoznih sredstev so smetišče kreirali tako tujci kot tedanji Jugoslovani. Lepo zagoreli nomadi so se naužili jadranskega sonca in soli, zagorele okončine so moleli skozi odprta okna, ob rob ceste odvrgli vse za tedaj odsluženo, vse drugo posvetno pa je bilo nepomembno in odveč. Grozljiva slika mi ne bo nikoli zbledela, kot mi bo v glavi brnela večkrat naglas izrečena očkova nejevera: »Saj ne moreš verjeti, nezaslišano!«
Ta moj dragi človek me je naučil reda. Moj prvi in drugi nemarno odvržen papirček v naravo je zame z njegove strani predstavljal življenjsko šolo. Ki jo držim živo, kolikor zmorem. Zaradi okoliščin. Zaradi ne vem česa že sem ne tako daleč nazaj pred mojima najmlajšima ugasnila cigareto in ogorek za trenutek pustila v travi. Dva para modrih oči se je nemo ostro zapičilo v moje obličje. »Fanta moja, seveda to babica ne počne!« sem jima pojasnila in ogorek stisnila v žep. Ampak tista dva para oštevajočih očk…
Slovenija ima talent in potencial, da je zeleno podalpsko deželico naredila čistejšo, znosnejšo, lepšo. Bolj zdravo! Osmina državljanov je zavihala rokave, se spopadla z malomarnostjo in neodgovornostjo in akcijo izpeljala hvale vredno. Ob odpadkih se mi zdi, da se iz prvega odstavka mojega pisanja do danes ni kdo ve kaj spremenilo. Ali pa smo ljudje postali tako potuhnjeni, da svoje odpadke spuščamo, odlagamo v rekah, jamah, gozdovih, na robovih oddaljenih travnikov. Skoraj pri oddaljenih sosedih. Naj bodo ti krivi za nesnago! Kot da nihče ničesar več ne prečita. Ne prebere, da odslužene in odvržene baterije zemljo zastrupijo za vrsto let. Da neuporabljena zdravila lahko oddamo v lekarnah. Da odvržena kozmetična pomagala onesnažujejo. Da zarjavela ogrodja koles, motorjev in avtomobilov v vodah povzročajo nepopravljivo škodo komaj še živečemu življenju v vodah. Da so za odslužene televizorje, radijske sprejemnike, gospodinjske stroje, računalnike, tipkovnice, mobilnike, v tej deželici vendarle odrejena mesta odlagališč. Da so za steklo, plastiko, papir postavljeni kontejnerji. Brez predsodkov, kaj se potem z odpadnim materialom dogaja na zbirnih mestih. Ali kako zadolženi z njim ravnajo naprej. Verjetno, upajmo, odgovorno. Ampak, človek mora biti najprej odgovoren pri sebi, da lahko odgovornost išče in zahteva potem še pri drugih…
Kar nekaj prostora bi porabila z naštevanjem povabil. Povabil, naj si pridem ogledat okolico vrtca, pločnikov, travnatih površin, kostanjeve aleje pri parku, travnika pod njo, Maistrovo in Bizeljsko ulico, kjer mrgoli bakterij v nepobranih pasjih iztrebkih. Letošnja zimska belina je nazorno pokazala, koliko pasjeljubcev imamo – konkretno - v Brežicah. Gospe in gospodje se z ljubljenčki sprehajajo brez rokavic in vrečk, ki naj bi služile za odstranitev iztrebkov. Dejstvo je, da je za svojega štirinožnega prijatelja odgovoren lastnik. Dejstvo je tudi, da lastniki nimajo vesti. Tudi ne hrbtenice, ne klika v glavi. Vzvišeno se sprehajajo in krožijo z očmi nekje po nebu, ko kuža opravlja potrebo, se nevedno in odsotno ozirajo naokoli in bog ne daj, da bi si mimoidoči drznil kar koli mijavkati o videnem in doživetem.
Ko se pod lastno streho otepam vsesplošnega kritizerstva, nevarno tiho poudarjam, da mora človek najprej počistiti pri sebi, v sebi. Od lastnega bivalnega prostora navzdol in navzven. Zato iztrebke naše kuže okoli hiše čistim nevzvišeno. Sklonjeno, seveda. Druga zgodba je muc. Svojemu tigru sem kupila »stranišček« in fini pesek. In je v oboje iz dneva v dan samo strmel in si svoje odlagališče priskrbel sam. Svoje si zagrebe, počisti sam – pri sosedih. Za kar mi je hudo, čeprav drugih muc z domačih gredic ne preganjam.
In čisto zares ne vem, od kje in od kod do kod bi pričeli čistiti domovino, da bi pomladno, z zanosom zadišal 1. maj. Da bi se s kresov veselo kresalo večer pred praznikom. Da bi bil praznik dela res praznik. Da bi bil praznik resnično praznik dela. Če si dovolim nekaj besednega poigravanja, ko se v domovini že toliko igra in tako preveč poigrava.
