»On je najboljši!« je bil odmev Alenke, skoraj pred dvema desetletjema dijakinje, ki je za maturitetno nalogo pri prof. Koncu pisala o Salvadorju Daliju, ko sem ji povedala, da sem pokrivala otvoritev razstave akademskega slikarja prof. Alojza Konca in sem si imela čast napolniti popolnoma izsušene baterije. Njegova likovna dela in pojasnila še danes odmevajo, odkrito, res nekoliko že prekrito, pa vendar odmevajo. Za takšne trenutke mi je nepopisno žal, da ne natovorim še diktafona in take vrednosti posnamem. Za obnavljanje povedanega, za brezčasnost razkošnih misli, ki prihajajo iz globokega duha. In moja Alenka bi rekla, najboljšega.
Bil je eden zadnjih sončnih jesenskih dni, ko sem v »vrtičku« Kavarne sedela z Bebo, Herto, Eriko in Taliko, in je mimo prišel akademski slikar in restavrator Ivan Bogovčič. Še en brezčasen gospod. Ko sva se rokovala, si izmenjala nekaj misli in besed, še danes nelagodno premlevam, kaj mi je bilo, da ga nisem povabila v družbo. Svojim ženskam sem del njegovega bistva potem pojasnila, dvema se je med razložitvami odkril spomin, drugi dve sta bili pač seznanjeni s tem, kar sem povedala. Za bogato ustvarjalno življenje je bilo to le telegrafsko seznanjanje. Utrinki, izdani ob umetnikovi šestdesetletnici, so napisan odmev v mojem arhivu.
Odmevajo koncerti Solzic, Vive, orkestrov, skupin in posameznikov Glasbene šole Brežice. Odmeva petje drugih zborov, ljudskih pevcev, odmevajo besede literatov, odmevajo barve likovnikov, skulpture keramičarjev, glasovi Iskric in različnih skupin iz šol. Iz naših, posavskih občin, gostov, ki povabljeni radi prihajajo k nam. Sinergija ustvarjalnosti in poustvarjalnosti, ki je polnila praznične dni in se pripravlja na nov kulturni pohod. Toliko kulture, toliko lepega na tem enem koščku tega sveta. Ob izteku leta, v njegovem začetku, čez vse leto. Iz leta v leto. Mreža ljudi, ki nam plemeniti življenje.
Vaja dela mojstra, mojster dela vajo. Velikokrat ponovim. Iz različnih vzgibov. Tudi če talent je, ga je treba graditi. Če ga ni, ga je treba zmolsti in ga še bolj gnesti. Življenje je ena velika vaja.
Skoraj do zaključka sem vzdržala brez politike. A se mi vsiljuje. Vsiljuje se mi stavek gospe, ki mi je resno povedala, da je vse politika. Politiki imajo svoje volivce. Vemo. Naj jim najresneje odmeva, naj mi (nam) pod okna in v neposredno bližino naših domov nobeno iztekajoče se leto več ne priredijo razdiralnega duha. In naj sprejmejo zakon - nič, niti duha ene same kapljice alkohola za volanom. Voznike z eno roko na volanu in z drugo z mobitelom na ušesu nagnati s cest za občutno dolgo časa. Divjake vseh sort na cestah in krožiščih spraviti »na hladno«. Pa ne za dve uri ali samo za samo dva dni. Naj se tam poleg osnovnih manir učijo še peti, igrati, risati, modelirati. Zato, da nam bo lepše in boljše.
Dragi naši bralci, želim vam zdravja in denarja. Oba imata moč in tudi vaše-naše volje. Želim vam dobrih prijateljev. Z njimi gre vse lažje. Želim vam lepih drobnih reči. Čeprav drobne, so velike. Želim, da bi bili vsi skupaj dobri ljudje. In verjamem, da bomo od vas tudi letos prejemali dobre odmeve.
