Februarsko kulturno zgodbo, s slovenskim kulturnim praznikom 8. februarja, so ustoličili naši prednamci nemudoma za petami končanega drugega svetovnega. Pri čemer s(m)o bili Slovenci edini izvirni v svetu, ker so se izgnani v številna taborišča ter od tujcev in domačih izdajalcev teptani zavedni Slovenci na domači zemlji, z zgoraj omenjenimi zvrstmi kulturnih izrazov, upali upreti popolni diskriminaciji, klanju, hlapčevstvu, skratka narodovemu izbrisu. Nepreštetih oblik upora je bilo, a tisti upor, ki ga danes svetu globalizirano ponujamo kot »I feel Slovenia« (!?) se je najmočneje dogajal v pisani besedi, zapeti pesmi in ljubezni. Slednjo je v zgodovini človeštva moč mogočno raztegniti, zlorabiti, razvrednotiti.
Arhitektom, v vsem spoštljivem pomenu besede, polpreteklega zgodovinskega ustvarjanja kulture se ni niti sanjalo o kakšni kulturni pogači. Kultura je nastajala iz srca. Kot krik in pripoved je vrela iz bolečine, iz hrepenenja, iz hotenja za samoohranitev in svobodo. Zadnje dni minulega leta pa me je kar nekajkrat oplazilo, da je država mačehovska do omenjene današnje kulture. In sem plazenje potisnila v analize, potem ko sem najprej verjela v resničnost navedkov. Naj to prevedem v ta kulturni maraton. Najbližji, najbolj znan mi je v domačem kraju, v domači občini, pa potem v ostalih dveh posavskih občinah, od koder prejemam številna vabila na dogodke. Na kratko – na tem polju tu je zgoščeno kulturno dogajanje.
Ki se nenazadnje vsaj pri nekaterih kulturno osveščenih, rojeva z najboljšimi predznaki. Se v društvih nekaj naučiti, več pridobiti zase in za skupnost, se družiti s tistimi in takšnimi, ki gojijo enaka hotenja. To je oder, ki ga vidim, slišim in opišem v najboljši veri, da sem pri delu verodostojna. Vse dokler me ne povabijo v zaodrje, kjer se iz lepega in dobrega odsanjam, zbudim in bi najraje vse skupaj ne objavila. Povejo mi, ko sami največkrat kar ne morejo dojeti, da so nekateri soustvarjalci tako vzneseni, da se primerjajo (če jih že ne presežejo) s Prešernom ali Kajuhom, z najbližjima Vladom Cedilnikom ali Alojzom Koncem; da se z deli ni dobro predstaviti nekje tu, temveč nekje tam, kjer je ime bolj zveneče. Seznanjajo me z nezdravo tekmovalnostjo, kjer so zborovski pevci ošteti do bizarnosti, ker niso osvojili prvega mesta; prijatelji me vpeljejo v tako vijugaste in serpentinaste programe, ki prinašajo točke in kategorije, v vzpenjanje po lestvicah in s tem do barvitejše pogače. Občinske, državne, menda tudi evropske. Jasno, živijo in gnetejo barve, besede, note in glasove tudi svetle drage izjeme. Da lahko zaradi njih z voljo zdržim ta maraton in se spet zavem, da kultura plemeniti, bogati, polepša kak sključen dan. In da zmeraj znova gradi mostove. Med tekmovalnimi in ustvarjalnimi, med nevljudnimi in ljubeznivimi… Med tistimi, ki obvladajo kulturni dialog in tistimi, ki ga ne, in je prav malo verjetno, da bi jim ga jasnovidci sploh kdaj lahko napovedali. Pa čisto vseeno je, na katerem področnem parketu v državi se sučejo/mo.
V nadaljevanju menim, da tukajšnji kulturniki niso podhranjeni, temveč kar zgledno podkrepljeni (zato gnetejo in si pogledujejo čez rame). Kot mi znanci iz tujine povedo, so pogače kulturnim društvom vse prej kot močno kalorične, zanje morajo precej »mozgati«, kuhati in mešati sami. Da dajo, da ponudijo kulturno prireditev. Zlasti slovenska kulturna društva po svetu, da mlajšim rodovom zbujajo zavest o slovenski identiteti, z negovanjem razvejane in bogate slovenske kulturne dediščine pa le-to ohranjati.
Ob tem poudarjam, da ne gre podcenjevati nobenega obdobja slovenske zgodovine ali posameznika (začenši s Primožem Trubarjem, Adamom Bohoričem…), ki so vse svoje založili v slovensko besedo (ki nam jo je hlapčevsko – zaradi »in«, ih!, videza - uspelo zmaličiti), pa so bili preganjani in nezaželeni v nenaklonjenih okoljih ali pri gmotno in politično močnejših posameznikih in skupinah. Tudi ne gre podcenjevati delo predsednic in predsednikov današnjih kulturnih društev, ki se prebijajo čez zvite, kakopak, birokratske zapovedi in so zaradi tega vedno v neki novi šoli. Ko zapiram ta kulturni maraton, so mi v trenutku videti kot »deklice in dečki na vrvici« menda bruseljskih, do sem navzdol birokratov (al, prav se piše administratorjev?).
Ej, France dragi, tam onkraj, oprezam in duha napenjam. In tu kot da noče, noče biti niti lune sija…
