Malčki, mladina in starši so se najprej naužili igric ob igralih, ki jih je iz ljubljanskega konca pripeljal Drago Zadnikar. Igrala jim je v užitek ponudil iz odpadnih materialov oziroma iz tako rekoč zavrženih kosov, iz katerih so nastala nenavadna igrala. Zadnikar pa je z razstavljenimi igrali pokazal, kako ideje spraviti v življenje in iz ustvarjenih idej s preprostih materialov narediti življenje zabavno in zanimivo. Pa saj se starejši še spomnimo punčk iz cunj in dozorelih koruznih listov, veščin sabljanja s kosi večjih vej...
Kletka slovenskega gledališča Ane Monroe je štiri igralce, protagoniste Kletke, navdihovala z ogledovanjem, merjenjem, postavljanja zaščitnega traku okoli nje, vešče jih je vlekla v neverjetna dogovarjanja, izražena predvsem v pantomimi, v okretnosti in neokretnosti, v spodrsljaje, včasih so spominjali na prigode Dobrega vojaka Švejka ali na filmsko dvojico Pat in Patašon. Nemogoče je bilo pustiti preteklost preteklosti, ko se je ta stapljala s sedanjostjo in je bila uprizorjena Kletka sredi brežiškega parka odlična asociacija na vsakršne dogodke današnjih dni.
Lepoto svetlobe v temi, nevarnosti ognja, adrenalina, vzhičenosti, zadrževanje diha, pričakovanj v svetlečih iskrah pod temnim nebom, pa je v pozni poletni uri pričaral gusar Rudek Strašni, ki mu je duh življenja dal Zoran Vukič s Hrvaške v predstavi s pirotehniko. Sicer komični nastop, ko je Rudek Strašni hotel izvedeti, kje je morje, pa z odgovori ni bil zadovoljen, je nekoliko spravljal v grozo, vendar mnoge radovedne v večini v smeh.
N. J. S.




















