Na Armeškem so se v soboto tradicionalno zbrali vsi tisti, ki so se pred 50 leti rodili na Malem Kamnu ali so si v kraju s 30-letnim bivanjem ob zakonskem partnerju pridobili „domovinsko" pravico. Za organizacijo so poskrbeli Miran Kozole, Branko Margon, oba z Malega Kamna, in Marica Haler, ki prebiva v Sevnici ter je za sovaščane spekla tudi slastno torto.
Na srečanju pa so se jim pridružili še Nada Kozar z Reštanja, Milka Petrovic iz Mrčnih sel, Štefan Boh iz Ljubljane, Ivan Grmšek, Ivanka Kozole, oba z Malega Kamna, Martin Kozole iz Koprivnice, Stanko Klavžar, Avgust Simonišek, Elizabeta Simonišek, vsi z Malega Kamna, Rozika Zupanc s Senovega, Stojan Ajdenik, Breda Ajdenik, Anton Grmšek, vsi z Malega Kamna, Elica Skoberne s Šempasa, Albert Urek, Anica Urek, oba z Malega Kamna, Jože Urek iz Avstralije, Martin Resnik, Albina Resnik, oba z Malega Kamna, Alojz Bosner iz Ljubljane, Milena Majdič, Miro Majdič, oba iz Nemčije, Vladka Novina z Otočca, Lidija Omerzu, Silva Bukovinski, Andrej Sotošek, Pavla Sotošek, vsi z Malega Kamna, Edi Haler, Marica Deželak, Drago Deželak, vsi iz Sevnice, Jože Možina, Nada Možina, Ciril Grmšek, Anica Grmšek, vsi z Malega Kamna, Jože Jankovič, Marinka Jankovič, oba z Velikega Kamna, Drago Kozole, Jožica Kozole, oba z Mrzle Planine, Hermina Pečnik iz Sevnice, Fanika Ivanko, Sandi Ivanko, oba iz Ljubljane, Stana Sotler s Senovega, Breda Ferenc iz Ljubljane in Jože Simonišek z Malega Kamna.
Srečanje se je leta 1995 pričelo na pobudo Marice Deželak, ki je svoje družinske korenine razpela v Sevnici in jo je še vedno vleklo v domači kraj, saj se je želela srečevati s svojimi vaščani. Na prvem srečanju je bilo 79 udeležencev, letos je ta številka za 30 manjša, kot so povedali organizatorji. Poslanih je bilo 62 vabil tistim, ki so po zastavljenih pravilih upravičeni do druženja. Sicer je na Malem Kamnu 72 hišnih številk in okoli 300 prebivalcev. Organizatorji so še povedali, da se je letos zbrala zadnja generacija doma rojenih otrok, letniki, ki bodo prihajali v prihodnje, pa so se povečini že rojevali v porodnišnicah.
Evidenco prisotnih vodijo zadnjih šest let, letos pa so tudi prvič organizirali druženje v septembru, ker se jim zdi primernejši čas kot začetek avgusta, ko je vroče, pa tudi dopusti so v največjem obsegu.
Najstarejši udeleženec srečanja je bil letos 82-letni Avgust Simonišek, najmlajši pa 50-letni Anton Grmšek, ki sta prejela drobno pozornost, čeprav so pripravili tudi srečelov, zbranim pa je spregovorila prva organizatorica Marica Deželak, ki je dejala: „Danes je spet zelo srečen in vesel dan za nas otroke, ki smo se rodili že več kot pred pol stoletja za nas v najlepšem kraju občine Krško, v vasici Mali Kamen. Kdaj Mali Kamen je nastal, še sam Bog študira in premišljuje, ko si sredi vasi pod smreko glavo podpira. On je vedno na naši strani. Vedno in povsod nas spremlja in vodi na vseh poteh življenja. Prelepe so misli na naša otroška leta. Vsa vas smo bili ena velika otroška družina, vsi smo bili skromni, a po duši srečni, zadovoljni, ustrežljivi in veseli. Radi smo hodili v šolo, daleč in peč na Senovo. Po pouku pridno sodelovali pri opravilih na naših kmetijah. Za razvedrilo zase nedelje smo dobili, da na gmajno lahko smo šli in se skupaj veselili. Bil je čas za razne igre, ki smo si jih izmislili čisto sami v naši vasi. Neverjetno smo uživali in bili zadovoljni. Bili sto tudi trenutki, ko smo sanjarili in v njih obujali naše želje za prihodnost. Zamišljali smo si le skromne cilje, ki bi si jih vsak po svoje rad dosegel v življenju. V vaši za vse ni bilo dovolj zemlje za preživetje, blizu tudi zaposlitve ne. Veliko nas je šlo v svet in si svoj dom ustvarilo drugje. A naše otroško, sosedsko prijateljstvo in potrebe po človeški bližini, je ostalo za vedno. Tako se nam je pred 15 leti porodila želja, da se vsi vsaj enkrat na leto snidemo v domačem okolju. Prihajamo nazaj v toplino svojega gnezda, v kraj, kjer so zrasle naše korenine. Nepozabna je tista prva sobota, odziv na povabilo je bil presenetljivo velik. Prišli smo iz vseh držav sveta. Mnogi med sabo se nismo videli že vrsto let in se sploh nismo prepoznali. A bilo je krasno in lepo. V naših mislih bodo ostali tisti prisrčni stisk rok in solze sreče v očeh. Ni bilo važno, ali je roka žuljava in zgarana. Lepo so se ujemale s tisto iz mesta. Imeli smo na stotine vprašanj in spominov. V srcu smo bili bogatejši in se še naprej veselili življenja, ki je pred nami. Z lepo mislijo za naslednje leto spet ponovno prisrčno snidenje. Prisrčna hvala vsem, ki se trudite in sodelujete, da naše srečanje vsako leto tako lepo uspe. Hvala lepo naši trojici Marici, Brankotu in Miranu. Naj naše snidenje še dolgo živi in naš rod Malkamlaški se krepi. Na zdravje vsem lepi dogodkom. Prisrčen pozdrav vsem tukaj zbranim v tem lepem ambientu. Posebno vsem novim in vam sporočamo, da smo vas najlepše sprejeli med nas in smo ponosni na vas."
Za prijetno vzdušje je skrbel harmonikar Blaž Cerjak.
M. K.
Vendar moje ime je zopet narobe napisano, a vseeno lepo napisano 