Franc Deržič in Rudi StoparLiterarna sekcija Beseda KD Franc Bogovič Dobova je v petek, 3. septembra, v Knjižnici Brežice pripravila predstavitev avtobiografskega romana (zapisa) rojaka Franca Deržiča, ki je svoje življenjske sanje od leta 1950 do danes uresničeval med Rigoncami in Kalifornijo, zato je knjiga tudi dobila naslov Med dvema svetovoma. Pogovor je vodil Rudi Stopar, dogodek pa so s pesmijo lepemu številu prisotnih poslušalcev oplemenitili pevke in pevci dobovskega kulturnega društva.
V pogovoru smo slišali, da se je avtor z družino v otroštvu otepal z revščino, kar je Franc Deržič v primerjavi z današnjim časom otrok in mladih ponazoril s stavkom: 
»Če sem si kaj zaželel in je mama odvrnila, da iz želje ne bo nič, ker ni iz česa dobiti, je ostalo pri tem - če ni, potem pač ni. Nič razprav, nič pojasnjevanj.« A njegovih sanj iz Rigonc, ki so ga gnale v širni svet, niso razumeli ne starši ne sorodniki ne prijatelji, ker tudi sam ni povsem razumel njih. Bili so in ostali na različnih bregovih. Zato njegova pot v svet ni bila povsem brez ovir. Kot avtor v uvodni besedi pojasnjuje, ni eden tistih, ki bi osebne težave skušal rešiti z globljim pogledom v kozarec, ali da bi delal samomor. Z življenjskimi težavami se je spopadal na svoj način, pa čeprav ljudje tega ne morejo razumeti in je težko, če človek potrebuje pomoč, dobi pa le jezikovo juho. Precej časa je o vsem tem razmišljal, da je storil ta rez, zavedujoč se, da človek vedno ne more biti otrok in se držati materinega krila, pa tudi živeti v prepirih ni nič kaj ugodno. 
Med ostalim pravi tudi, da opravljanje poklica, ki te zanima, pomeni faktor, ki obremenjuje, kajti na delu preživimo več kot tretjino življenjskega časa. V življenju je opravljal različna dela na različnih mestih, postal je pilot in si poklicno uresničil to, kar si je vedno želel. To je bilo resno delo, z živci na elastiki visoko pod nebom našega širnega planeta. Poleg redne službe letenja je poučeval še letenje bodoče pilote.
Za protiutež razgibanega in prebijajočega se življenja, tako se zdi ob naglem prebiranju knjige, mu je lepo služila glasba, saj pravi: »Delal sem in igral«.
Knjigo je namenil vsem, ki so z njim doživljali vsak svoj del usode, posvetil pa jo je svojim otrokom Sandiju, Sabini, Tanji, Simoni in Evi. Pa vsem svojim prijateljem in znancem in tistim, ki bodo to šele postali z branjem nenavadne, unikatne življenjske poti.
V soboto, 4. septembra, je predstavitev potekala v dobovskem kulturnem hramu in privabila mnoge avtorjeve sokrajane. Zanimive odlomke so brali člani Sekcije Beseda, za popestritev in vzdušje pa so tokrat poskrbeli skupina Mariachi, Pravi trije in humorist AbTaht.
N. J. S.
Vendar moje ime je zopet narobe napisano, a vseeno lepo napisano 